Morda pri nas stili rolanja ravno niso toliko razviti in poudarjeni, kot v drugih državah. Namreč tudi kakšnega bolj resnega treninga v tej smeri ni, ali pa ga je res težko najti.

V raznih skejt parkih najdeš tudi koga, ki se ukvarja z agresivnim rolkanjem, pa vendar jih je malo, saj so še vedno skejti bolj zanimivi. Medtem pa kakšno umetnostno rolanje v Sloveniji, ki je zelo podobno kot umetnostno drsanje, res ni razvito, je pa namesto tega zato umetnostno kotalkanje. Sicer je zelo podobno, vendar da je oprema malce drugačna. Najbolj klasični in znani so fitnes rolerji. Večji, udobni, obleženi z večjimi kolesci. Po navadi imajo tudi bremze, na enem čevlju ali pa tudi na obeh, ali pa tudi sploh nobene. Pri agresivnih rolerjih pa so tisti, ki imajo zelo majhna koleščka, saj nudijo boljši oprijem in kontrolo, saj so bližje tlom in zato nudijo boljšo stabilnost. Med tem pa se je beseda kotalke in rolerji včasih zelo mešala, saj so uporabljali obe besedi, za čevelj s kolesi, ne glede na to kako so razporejeni. Saj se pri kotalkah bremzo uporablja čisto drugače kot pri klasičnih fitnes rolerjih. Prav tako pa vsaka vrsta rolanja zahteva svojo specifično opremo, roler, ščitnike, čelado. Predvsem če se rolamo po cesti, je že skoraj obvezna čelada. Vsekakor pa je vseeno dobro in priporočljivo imeti ščitnike za zapestja, saj se ob kakšnem nepričakovanem padcu po navadi vržeš kar na roke, da se zaščitiš pred udarcem v glavo.

Kar hitro se nam to lahko zgodi. Po navadi moremo biti zelo pozorni na površino, kjer rolamo, saj lahko hitro naletimo na nepredvidljiv kamenček na progi, ki nas lahko vrže iz ritma in ravnotežja. Pa vendar vseeno redkokdaj koga vidim, ki je na rolerjih, da bi imel sploh na glavi čelado. Morda bi se ščitniki za zapestje prej pojavili, kot pa čelada.